Letošnje leto in z njim tudi zimski praznični dnevi nam bodo v spominu ostali kot posebnost. Zdravstvene razmere, ki preprečujejo medsebojna prijateljska druženja, so nas prisilile, da bogato praznično tradicijo praznujemo le v krogu ožje družine. V vsakem zgodovinskem obdobju so različni dogodki postavili ljudi na raznovrstne preizkušnje. Zato nam lahko spomini starejših, ohranjene tradicije in stara znanja pomagajo v lažjemu boju s sodobnimi izzivi. Pomen tradicije namreč ni le v tem, da nam predstavlja korenine za zavedanje, kdo smo, temveč nam lahko tudi pomaga, kako lažje in optimistično stopiti v jutrišnji dan. Ali nam pri tem lahko tudi pomaga tradicija pekarstva in mlinarstva iz Vipavske doline? Seveda.

Praznovanje božično-novoletnih praznikov se sicer ne prične le s prižigom lučk, ki gorijo v teh mrzlih in dolgih zimskih večerih, temveč tudi s pripravo okusnih pekarskih izdelkov in drugih znamenj božičnega časa. Ključno je, da se ljudje na različne načine pripravimo na prihod novega življenja. Tradicija prižiganja luči izhaja že iz predkrščanskih časov, saj so včasih naši predniki trepetali, da bo zimsko sonce ugasnilo. S truščem so tudi preganjali zle duhove. Tudi v krščanstvu rojstvo Jezusa prinaša luč in novo upanje. Zle duhove so prvi začeli preganjati Miklavževi parklji, ki jih danes otrokom ponujamo kot sladki kruh. Pomen dobrih treh mož, ki nas razveseljujejo v teh dneh, ni le v obdarovanju, temveč z darilom tudi pokažemo, da imamo nekoga radi, ga spoštujemo, mu želimo dobro. Včasih so bila darila skromna; v naših krajih so vsebovala orehe, pomaranče, jabolka, rožiče in súšje, kot suhemu sadju pravimo na Vipavskem. Deliti in spoštovati pa moramo tudi tradicijo. Pri tej je pomembno, da jo na ustvarjalen, zanimiv in igriv način predstavimo otrokom in mladim.

S temi izzivi se ukvarjamo tudi v okviru operacije sodelovanja LAS Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost, ki jo ob sodelovanju z Regijsko razvojno agencijo ROD Ajdovščina izvajamo na Občini Ajdovščina. Del aktivnosti smo namenili tudi zgodovinskim raziskavam ter testiranju pristopov, kako nagovoriti različne ciljne skupine, kot so starejši, mladi, otroci, ženske nad 50 let, osebe s posebnimi potrebami, mladi podjetniki. Na delavnicah za starejše generacije, ki smo jih v okviru projekta izvedli v lanskem letu, smo spoznali, da so v Zgornji Vipavski dolini vse do 60-ih let 20. stoletja večinoma mleli koruzo, iz katere so pekli koruzni kruh. V družinah z več otroki so na ognjišču, kasneje pa v štedilniku spekli okusno koruzno pogačo. Poseben okus je pogači dodalo grozdje sorte izabela, ki so ga ljudje hranili vse do zimskih dni. Zaradi velike revščine med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej so moki dodali še krompir. Ko so se razmere izboljšale, so mame kruh kupile v pekarnah, kjer so se otroci najbolj razveselili rogljičkov (kifeljčkov). Kasneje so v ajdovskih pekarnah pekli tudi žemljice.

Raziskovalci iz ZRC SAZU, Inštituta za kulturne in spominske študije, ki kot zunanji sodelavci na projektu sodelujejo z Občino Ajdovščina, so vsebine o kruhu na Vipavskem vključili v svoj raziskovalni projekt in skupaj z dijaki Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina (smer gimnazija) nadaljevali z raziskavo o dediščini mlinarstva in pekarstva. Dijaki so na podlagi pogovorov s svojimi starši in starimi starši spoznali, da so se včasih zelo veselili praznikov, saj so takrat jedli sladek, maslen in bel kruh. Po drugi svetovni vojni, ko so v kuhinjah množično postavljali štedilnike na drva, so krušno peč zanetili le ob večjih dogodkih, kot sta bila tudi božič in novo leto. Družine, ki niso imele svoje krušne peči, so testo za bel kruh odnesle k sosedom, ki so krušno peč še imele. »Joj, kako smo čakali na ta kruh. Kako je lepo dišal« se je spominjala babica dijakinje iz Lokavca. To lepo pokaže pomen dobrih odnosov in način sodelovanja med sosedi. Vsem starejšim sogovornikom je kruh predstavljal nebesa, zlato, svetinjo in bogastvo. Kruha ni bilo, zato so do njega imeli zelo spoštljiv odnos. To se je kazalo v navadi, da se kruha ni smelo nikoli obrniti narobe. Kadar je testo vzhajalo, se ni smelo v prostoru kregati. Mame so se na otroke jezile, če so prevečkrat hoditi iz prostora v prostor, saj se je testo lahko prehladilo in ustrašilo. Kruha se ni smelo nikoli metati v smeti. Če se je kruh posušil, so iz njega naredili drobtinice ali šnite (v jajca namočene rezine kruha, spečene na maslu in posute s sladkorjem).

Kaj pa danes? Koliko kruha bomo nakupili ali spekli v prazničnih dneh? Ali bo peka kruha pričarala toplino domačega doma? Ali nas bo morda popeljala v čase, ko smo se dobrega kruha najedli tudi na družinskih in službenih decembrskih zabavah? Kaj narediti, da bi kruh vnovič poosebljal blaginjo in se ga ne bi metalo v smeti oz. zavrglo? Koliko vrst kruha pa sploh poznamo danes?

Z izpostavljenimi vprašanja smo nagovorili učence osnovnih šol na območju LAS Vipavska dolina v okviru Tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki je letos potekal 20. novembra in s katerim obeležujemo dan slovenske hrane. Ker se zaradi aktualnih razmer v zvezi z epidemijo z učenci nismo mogli srečati v živo, smo v sodelovanju z dijaki Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina in gospodinjami iz Društva gospodinj in dramske skupine s Planine za njih pripravili učno gradivo o peki domačega kruha ter dva dokumentarna filma »Brez koruze ni moke« in »Ko v krušni peči zadiši po toplem kruhu«. Prvi govori o pridelavi koruze, mletju v mlinih in peki koruzne pogače, drugi pa prikazuje peko kruha v stari krušni peči na Colu. Učenci so si tudi ogledali promocijski film o pekarstvu in mlinarstvu, ki je nastal v okviru operacije. Film zasleduje zgodbo o prenosu dediščine in tradicije iz starejše na mlajšo generacijo.

Učence smo prosili, naj za svoj tradicionalni zajtrk ali v prazničnih dneh spečejo svoj kruh in s tem aktivno sodelujejo pri (po)ustvarjanju dediščine pekarstva. Za likovne ustvarjalce pa smo pripravili natečaj »naj pek«. Rezultati otroških ustvarjanj bodo predstavljeni v naslednji številki lokalnega časopisa.

Tokrat naj poudarimo le, da dediščina pekarstva in mlinarstva ne govori le o zgodovini naših krajev, temveč predstavlja tudi pomembno orodje, kako na ustvarjalen, sodelovalen in prijateljski način deliti staro znanje in združiti generacije. Naj bo to spoznanje pomemben povezovalni element tudi v novem, prihajajočem letu.

Sodelavci na projektu vam želimo ogromno mladostne drznosti, pa zdravja in ljubezni. Srečno!

Pripravil:  Oddelek za gospodarstvo in razvojne zadeve Občina Ajdovščina

Operacija sodelovanja LAS »Domače in umetnostne obrti – dediščina in sodobnost« je sofinancirana s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja preko Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 – 2020 / ukrep LEADER/podukrep 19.3.