O PEKARSTVU IN MLINARSTVU V VIPAVSKI DOLINI MED PRETEKLOSTJO,  SODOBNOSTJO IN PRIHODNOSTJO

Ko v domači kuhinji zadiši po toplem kruhu, ravnokar spečenem, se marsikomu izmed nas vzbudijo različni občutki in spomini. Starejše generacije, rojene tik pred drugo svetovno vojno, se spomnijo na izredno revščino in pomanjkanje kruha. V vojni in nekaj let po njej so se mame ali stare mame oz. none morale nekako znajti in dobesedno iz »nič« speči koruzno pogačo, ki je v Vipavski dolini največkrat nadomeščala kruh. Peka belega kruha je bila le ob večjih cerkvenih praznikih (ob vseh svetih – 1. novembru, božiču in veliki noči). Revnejši so pogačo spekli vsake tri dni. Postala je zelo trda. Kjer pa je bilo več otrok, je mama spekla koruzno pogačo vsaki dan. Več kruha je bilo kasneje, v šestdesetih letih 20. stoletja, ko so se gmotne razmere nekoliko izboljšale. Takrat so mame za priboljšek tudi obiskale pekarno in poleg štruce črnega ali belega kruha za otroke kupile rogljičke. »Joj, so bili dobri«, se spomnijo starejši, ki so na delavnicah o peki kruha, pekarskih in mlinarskih obrteh na Vipavskem z veseljem spregovorili o nekdanji »svetinji«, tj. kruhu.

Delavnice za upokojenke in upokojence ter ženske, v starosti nad petdeset let, so bile organizirane v okviru operacije sodelovanja Domače in umetnostne obrti: dediščina in sodobnost, ki se v Občini Ajdovščina izvaja s pomočjo sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (ukrep LEADER). Regijska razvojna agencija ROD Ajdovščina in Občina Ajdovščina kot predstavnika LAS Vipavska dolina sta v sodelovanju z Lavričevo knjižnico Ajdovščina, Društvom gospodinj in dramske skupine Planina in etnologinjo dr. Jasno Fakin Bajec iz Raziskovalne postaje ZRC SAZU iz Nove Gorice organizirali štiri etnološke delavnice, kjer so udeleženci spregovorili o peki kruha v svojih domovih nekoč in danes, šegah in navadah povezanih s pekarstvom ter o pekarnah in njihovih izdelkih v Ajdovščini in Vipavi. Pogovor je stekel tudi o mlinih, ki so se nahajali po celotni Zgornji Vipavski dolini (Polžev mlin v Šturjah, Jochmanov mlin v Ajdovščini, Novakov mlin v Dolenjah, mlin na Uhanjah, mlin pri Vrtovinu…).

V sodelovanju z Lavričevo knjižnico Ajdovščina oz. bralnimi srečanji, ki jih organizira Zdenka Žigon, smo se v Dnevih evropske kulturne dediščine in Tednu kulturne dediščine (28. 9.–12. 10. 2019) pogovarjali z varovanci iz Doma upokojencev v Vipavi in Ajdovščini. Pogovori so bili zelo čustveni, saj so se sogovorniki (nekateri so stari 90 in več let) predvsem spomnili na težke čase, ko kruha ni bilo, ko so jedli zgolj trdo koruzno pogačo, ko so koruzni moki še dodajali krompir (Ajdovščina) ali zmlete rožiče (Sanabor), da so privarčevali na koruzni moki. Sogovornice so začele peči kruh že s 13 ali 14 leti. Ni bilo strahu in bojazni, da bi se ob veliki krušni peči spekle, saj so morale poprijeti za vsako delo. »Bilo je uboštvo in težko«, je bil najpogostejši stavek. Zato so se toliko bolj veselili praznikov, sploh velike noči, ko so za otroke spekli ptičke, menihe in »boljši kruh« (maslen, sladek kruh).

Z upokojenkami in upokojencem smo se pogovarjali tudi na knjižnem srečanju ob kavi, kjer se v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini udeleženci srečajo enkrat na mesec in ob jutranji kavi ter piškotih berejo različne knjižne odlomke. Tokrat smo prebrali zapis iz avtobiografije Na robu (2008) ajdovskega umetnika in varuha vipavske kulturne dediščine Vena Pilona, kjer med drugim tudi piše, kako je po letu 1919 nekaj časa vodil Menigovo pekarno, tj. Pilonovo pekarno, ki jo je ustanovil njegov oče Dominic Pilon (po domače Menigo). V nadaljevanju je stekla beseda o našem odnosu do kruha, dediščini pekarstva, značilnih pekarskih izdelkih ter drugih zgodbah iz pekarn v Ajdovščini in Dornberku. Udeleženke so povedale, da so v Pilonovo in Ruštjevo pekarno, ki sta se nahajali v Ajdovščini, nosile testo za kruh tudi okoliške gospodinje. Testo so zavile v posebne krpe, odnesle v pekarno, kjer so za svoj izdelek dobile številko. V pekarni so po končani peki za trgovino spekli še kruh domačih gospodinj. Starejši sogovorniki niso pozabili poudariti reka, »če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga«. Danes, ko kruha nismo lačni in nas pekarne razveseljujejo z različnimi tradicionalnimi in novimi pekarskimi izdelki, se nam ta rek zdi nenavaden, pa vendarle ima močno simbolno vrednost in pokaže, kako je kruh predstavljal simbol bogastva oziroma sitosti.

Nekoliko drugačna pa je bila delavnica na Planini pri Ajdovščini, kjer so članice iz Društva gospodinj in dramske skupine Planina – Boža Kete, Vanda Marc, Marjetka Kete in Vilma Česen – izvedle praktično delavnico in več kot 30 udeleženk naučile »male skrivnosti« peke koruznega in belega kruha ter Planinčkov. Svoje znanje je z veseljem delil tudi Jožef Krečič, upokojeni tehnolog iz Mlinotesta, mojster peke kruha ter ajdovski amaterski zgodovinar o pekarstvu. Lepo je bilo opazovati udeleženke, kako so se proti koncu delavnice sprostile ter skupaj s planinskimi gospodinjami pripravile rogljičke, polžke, ptičke in male štručke, ki so jim včasih rekli drobiž. Poskušali smo pripraviti kruh kot ga je Veno Pilon narisal na znameniti sliki Kruh (1922, platno) namenjeni za očetovo pekarno. Na koncu delavnice nas je obiskal Erik Bačar iz Dolenj, ki peče kruh iz droži. Govoril je o pomembnosti ohranjanja znanj naših prednikov o pripravi kvasa iz vinskega mošta.

Delavnice so pokazale, da se v Zgornji Vipavski dolini zavedamo pomembnega sporočila, ki ga poudarja tudi UNESCO in poudarja, da je »dediščina v naših rokah«. Od nas ljudi (tj. varuhov, nosilcev in prenašalcev tradicionalnih znanj) je odvisno, kako se bo lokalna kultura ohranjala, razvijala in prenašala na mlajše rodove. Ker bi radi pekarsko in mlinarsko dediščino še naprej raziskovali, obujali in hkrati razvili načine, kako jo vzdržno uporabiti za naš razvoj, velja poudariti, da se zbiranje gradiva o peki kruha, pekarstvu in mlinarstvu na Vipavskem še ni zaključilo, temveč šele dobro začelo.

Zato naprošajo vse, ki se spomnite zanimivih zgodb o pekarstvu in mlinarstvu, imate zanimive stare fotografije in druge zgodovinske vire, da jih pokličete ali pišete ter jim zaupate svoje spomine (jasna.fakin@zrc-sazu.si, 031 322 387 ali katarina.kogoj@ajdovscina.si, 05 36 59 157).
S tem nadaljujejo začete raziskave, ki sta jih začela ajdovska zgodovinarja, pokojni Stanislav Bačar in še vedno zelo aktiven Jožef Krečič. Gotovi smo, da je tu še mnogo drugih zgodb, tako iz z Gore, kjer je nekoliko drugačno podnebje, in krajanov iz drugih vasi.

Pripravila: Delovna skupina Občine Ajdovščina